Ustavmo čas

10


Lep popoudan na travi ležim,

sonce veseli sovraštvu bliz ne pusti,

da bi si parav žiuce in razmišlou, ni razloga,

za napake iskou krivca in kdo bo koga.

Zdej ni važno kam grem in kaj nardim,

mam eno načelo k nikol ga ne spustim,

da ni važn včeri in ni važn tuj občutk,

važno je tvoje srce in sm ta trenutk.


Vsak ma svoje želje k skor noben jih ne razume,

pravjo da so sanje daleč...

A jst z veliko vrečo jih zagrabu in nikol pustu d zbežijo,

kr slabi dnevi so kot virus, vsak dan se bol množijo.


A dans to ni pomembno, kr res počutm se živga,

narisou beu oblak in odpihnu sm siuga,

vedno kdo nas zatira, misl d je bolši, ni!

delček njih umira, ko en od ns se nasmeji.


Čeprav počutje je samo obleka v katero sem oblečn,

hočm sm da sm zdrou in da sem srečn,

Če bi eno željo meu bi si zaželeu,

da za trenutk sm mau, naj se čas ustau.


Refren:


Nebo je tako mogočno, prazno a kratkoročno,

ker ko trenutek gre mim, kr naenkrat se zbudim,

kam se nam tako mudi, je želja vseh ljudi

da za trenutk sm mau, se nč ne spremeni.


Vesolje je neskončno, hodmo naprej pokončno,

kr k življenje gre mim, kr naenkrat se zbudim,

kam se nam tko mudi, je želja vseh ljudi,

da za trenutk sm mau, naj se čas ustav.


Še zmer ležim vetr piha v obraz,

gledam gor, k tm drgač mineva čas.

Če obstajou bi način, da od usega zbežim,

sm da najprej ugotovim od česa sploh bežim.

Kr u neznano me vleče, o neznanem govorimo,

neznano je to, česar najbol se bojimo,

vedno vidm odsev, ko pred ogledalo pridem,

smo muska je tisto u čemr se res vidim.


Občutki se spreminjajo vsak trenutek kot oblaki,

me opominjajo, da ljudje res nismo taki,

kot se zdi zato nikoli ne bom sproščen,

sem iz mesa in krvi, zato mi ni vseen.


A da bi se najdu, prvo moraš se zgubit,

zapomn si, da tisti, ki je slep v temi bolje od tebe vid.

in k tuki ležim, je vse kar si želim,

da za trenutk sm zdej, ni več mej...

Uroš Rangus 2012